Jannis Ritsos
Jannis Ritsos (1909 – 1990) velja za enega najpomembnejših grških pesnikov preteklega stoletja. Napisal je preko sto pesniških zbirk, devet romanov in štiri gledališke igre. L. 1975je bil nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Njegova dela so prevedena v številne jezike.Ritsosovo poezijo in način življenja je močno zaznamovala ideja marksizma, s katero se je seznanil naključno med zdravljenjem v atenskem sanatoriju zaradi tuberkuloze. Deloma ga je ideja privlačila, ker je njegova družina živela v težkih razmerah. Zaradi zdravstvenih težav ni dokončal študija prava, pač pa je ustvarjal kot režiser samouk, tudi kot igralec in plesalec. Med vojno se je pridružil komunistični stranki KKE in bil večkrat izgnan, posebej v času hunte, po koncu diktature l. 1974 pa je postal širše znan tako doma kot v tujini in je prejel vrsto nagrad za literarno ustvarjanje. Mesečeva sonata, Epitaf in Romiosyni so njegove najpomembnejše pesmi. Mnoge med njimi so tudi uglasbljene, zlasti so znane uglasbitve Mikisa Theodorakisa, enega največjih glasbenikov preteklega stoletja.
(Foto: arhiv avtorja)
Za hčerko
Hčerkica moja,
rad bi ti prinesel lučke lilij,
da ti bodo svetile v spanju.
Rad bi ti prinesel vrtiček,
narisan s cvetnim prahom
na metuljevem krilu,
da se popelje skozi tvoje sinje modre sanje.
Rad bi ti prinesel
križec jutranje zarje,
dva žarka, prekrižana z mojimi verzi,
da odvrneta od tebe zlo
in ti svetita, da se ne spotakneš.
Zaspi hčerkica.
Pot je dolga.
Odrasti moraš.
Dolga,
dolga,
dolga je pot.
Otrok je zaspal
in jaz pojem...
Težko je na začetku,
hčerkica.
Ne veš, kaj naj rečeš.
Težko je na začetku.
Saj ni samo to, hčerkica,
da se naučiš
to, kar si,
in to, kar si postala.
Še to je, da postaneš,
kar zahteva
sreča sveta.
še to, deklica,
da ustvariš srečo sveta.
A ni večjega veselja
od veselja, ki ga daješ.
Zapomni si to, hčerkica.
Prevedla Dragica Fabjan Andritsakos
