Eugenio Montale

Eugenio Montale (1896-1981), italijanski pesnik, pisatelj, urednik in prevajalec, je za svoj pesniški opus je leta 1975 prejel Nobelovo nagrado. Njegova refleksivna poezija obupa, odtujenosti, absurdnosti, grotesknosti in pesimizma je zgrajena na večinoma tradicionalni verzni zgradbi, lakoničnem jeziku s poudarjeno zvočno plastjo, subjektivni simboliki, kar ga uvršča med pesnike hermetizma.
Prevod celotne zbirke Sipje kosti (Ossi di seppia, 1925) je izšel ob 90. obletnici prvega natisa zbirke v Italiji in 90. obletnici prevajalca Cirila Zlobca (Poetikonove lire 57, 2015). 

(Foto: iz arhiva avtorja)

[Sončnica, vsa nora od svetlobe]

Prinesi sončnico, poslej uspeva
naj v moji zemlji, ki jo sol razjeda,
naj ogledalo sinjega neba odseva
tesnobo njenega rumenega pogleda.

Vse tèmno se k svetlobi hoče vzpeti,
telesa hirajo od koprnenja
po barvah: te po glasbi. Izpuhteti
je pač največja pustolovščina življenja.

Prinesi mi rastlino, ki iz te tesnobe
nas vodi tja, kjer nekaj vse stvari preseva
in kakor hlap življenje izpuhteva;
prinesi sončnico, vso noro od svetlobe.

*

Pogosto videl sem narobno stran življenja:
zadavljen potok, ki le še grgra,
list, ki ožgan se zvijati začenja,
in konja, ki se zrušil je na tla.

Ne vem kako, a zunaj čudeža,
ki božja Ravnodušnost ga veleva,
je soha sred dremote opoldneva
in je oblak, je sokol, ki se vzpenja, vzpenja.

Prevedel Ciril Zlobec