Paul Auster / V deželi poslednjih stvari

V DEŽELI POSLEDNJIH STVARI

Tako je v mestu. Vsakič, ko misliš, da poznaš odgovor na vprašanje, ugotoviš, da je vprašanje nesmiselno ...

V romanu V deželi poslednjih stvari Paul Auster ustvari temačno, preroško podobo sveta, ki razpada. Pripoved je zapisana kot pismo mlade Anne Blume, ki odpotuje v neznano mesto brez imena, da bi našla izgubljenega brata. Tako kot mesto je tudi njeno potovanje obsojeno na propad, znajde se v svetu pomanjkanja, nasilja, vsakdanjega boja za preživetje, razkrajanja človeških vezi in dostojanstva. Austerjev svet, kjer so »poslednje stvari« vsakdanja realnost, srhljivo odslikava podobe našega sveta in sedanjega časa. Vendar kljub distopičnemu okviru roman govori predvsem o tem, kako tudi v razpadajočem svetu ostaja potreba po ljubezni, spominu, upanju in dostojanstvu. Anna Blume ni pasivna opazovalka: njena empatija, skrb in vztrajnost so upor in opomin, da se človeškost ne ohranja sama od sebe – vedno znova jo je treba izbrati, včasih v drobnih dejanjih, v trenutkih, ko bi bilo najlažje obupati.

"V deželi poslednjih stvari bralca postavlja pred vprašanje, ki presega literarne okvire: kako ohraniti človeškost, ko razpada vse, kar je doslej veljalo za trajno? Auster nam ne ponudi gotovih odgovorov, ponudi pa jasen, trezen in obenem sočuten vpogled v mehanizme krize in možnost upora. Roman nas ne uči le brati sveta, ki razpada, uči nas tudi, kako lahko v njem vztrajamo kot moralna bitja," v spremni besedi zapiše prevajalka Urša Vogrinc Javoršek.